Višji aerobni in anaerobni prag pomenita boljšo osnovno aerobno vzdržljivost.

Z laboratorijskim tekaškim testom ne dobimo le podatkov o učinkovitosti posameznih funkcionalnih sistemov in o naši aerobni učinkovitosti, temveč tudi podatek o laktatnem ali aerobnem in anaerobnem pragu. Aerobni in anaerobni prag prav tako kot VO2max spadata med najpomembnejše parametre pri oceni tekaške pripravljenosti in objektivnem načrtovanju tekaške vadbe.

Fiziološko ozadje

Tekač s povečanjem hitrosti teka doseže prag, ko v delujoči mišici pride do povečane aktivacije anaerobne glikolize in do povečanja vsebnosti mlečne kisline v krvi glede na vrednosti v mirovanju. Ta točka se imenuje aerobni ali laktatni prag, dosežemo pa jo z intenzivnostjo okrog 40–60 % VO2max oziroma približno 75–80 % FSmax.

Vsebnost laktata v krvi je takrat med 1,5 in 2 mmol/l (natančnejši opis v tekstu o fiziologiji teka). Pri konstantni hitrosti teka vsebnost mlečne kisline tudi ob daljšem trajanju ostaja stabilna, saj proizvodnja in razgradnja ostajata v ravnovesju.

Hitrost teka pri aerobnem pragu je pri povprečno treniranih rekreativnih tekačih za okrog 1 min/km manjša od hitrosti na 10-kilometrskem teku.

Tudi pri nadaljnjem povečanju hitrosti teka se še vedno lahko ohranja stabilno stanje VO2 in mlečne kisline v krvi, toda samo do intenzivnosti, ki ustreza t. i. maksimalnemu stabilnemu stanju laktata v krvi (MLSS) ali anaerobnemu pragu. Anaerobni prag običajno dosežemo pri intenzivnosti okrog 80–90 % VO2max (manj trenirani pa pri 65–70 % VO2max). Pri vrhunskih maratoncih je anaerobni prag lahko celo pri 95 % VO2max oziroma pri 90–95 % FSmax pri koncentraciji mlečne kisline v krvi okrog 3–5 mmol/l.
Hitrost teka pri anaerobnem pragu je pri vrhunskih tekačih hitrost teka na 21 km, pri povprečno treniranih rekreativnih tekačih pa hitrost teka na 10 km.

Tek do intenzivnosti anaerobnega praga torej poteka v fiziološko stabilnem stanju, nad to intenzivnostjo pa se koncentracija mlečne kisline v mišici in krvi s trajanjem teka silno hitro povečuje, saj kompenzacija stranskih produktov anaerobne presnove, tj. vodikovih ionov, ni več mogoča (anaerobna presnova postaja tudi vse bolj intenzivna). Napora nad anaerobnim pragom zato ne zmoremo dolgo vzdrževati.

Pogosto se postavlja vprašanje, kaj je za napovedovanje tekmovalne uspešnosti pomembnejše: VO2max, aerobni ali anaerobni prag. Odgovor je preprost: odvisno od tekmovalne razdalje. Pri dolgih tekaških razdaljah (maraton, ultramaraton) je pomembnejši kriterij aerobni prag, saj je takrat hitrost teka zelo blizu hitrosti tega praga, nasprotno pa je tekmovalni uspeh dobro treniranih tekačev na 5, 10 in 21 kilometrov v večji meri povezan z VO2max in s hitrostjo anaerobnega praga. Višji aerobni in anaerobni prag pomenita boljšo osnovno aerobno vzdržljivost.