Kako ga izvedemo in kaj nam pove?

Poleg metod, osnovanih na merjenju dinamike porabe kisika ali vsebnosti laktata v vzorcih med testom odvzete krvi, se v športni praksi uporabljajo tudi preprostejši načini ugotavljanja laktatnega praga. Najbolj poznan je Conconijev test.

Conconijev test so razvili za spremljanje vrhunsko treniranih tekačev in kolesarjev, danes pa je v modificiranih izvedbah uporaben tudi pri športni vzgoji v šoli in še zlasti v rekreativnem športu. Primeren je, ker se lahko izvaja tudi na terenu in ker je razmeroma preprost za izvedbo. Temelji na merjenju srčnega utripa oziroma na spremembi dinamike srčnega utripa (preloma) med postopno naraščajočim tekaškim naporom. Odnos med hitrostjo teka in frekvenco srca (FS) je pri manjših obremenitvah linearen, pri večjih pa ne več. Točko, kjer naraščanje FS ni več linearno, imenujemo točka preloma ali defleksije.

Točka preloma je odvisna stanja treniranosti. S treniranostjo se pomika proti največji frekvenci srčnega utripa. Pri dobro treniranih je ta točka pri naporu okrog 95 % FSmax, pri slabše treniranih pa pri nižji stopnji napora. Pri zelo dobro treniranih športnikih je FSpreloma za do 20 utripov (povprečno 10) nižja od FSmax, pri netreniranih posameznikih pa za 20–30 utripov nižja od največje srčne frekvence. Po lastnih izkušnjah in izkušnjah nekaterih avtorjev (Conconi, Jenssen) je ponovljivost rezultatov Connconijevega testa dokaj dobra.

Vadbo pri intenzivnosti preloma je mogoče vzdrževati dolgo časa, saj se pri tej intenzivnosti še vedno ohranja vsaj minimalno ravnovesje med produkcijo in odpravo laktata v mišici. Nad ravnjo te intenzivnosti pa vsebnost laktata v mišici in krvi strmo narašča.

Za tekače je posebno dobrodošel podatek, da je med točko preloma in hitrostmi teka na različnih daljših razdaljah zelo velika povezanost. Na osnovi izkušenj je nizozemski znanstvenik in praktik Janssen postavil sledeč model (Tabela 1):

Tabela 1: Ocena fiziološkega napora (v % od hitrosti FSpreloma) pri različnih tekaških razdaljah (avtor: Janssen, 2001)

Conconijev test lahko izvajate sami

Test se opravlja na 400-metrski atletski stezi, pred testom pa izvedite lahkotno 15- do 20-minutno ogrevanje. Test pomeni neprekinjen tek, kjer se hitrost vsakih 200 m poveča za največ 0,5 km/h (oziroma 2 sekundi). Hitrost teka je v začetku testa zelo majhna in je odvisna od telesne pripravljenosti tekača. Netrenirani naj začnejo s hitrostjo okrog 80–100 s/200 m, trenirani pa s hitrostjo 70–80 s/200 m. Po povečanju se hitrost vzdržuje 200 m – tekač naj teče čim bolj enakomerno. Čas, ki je potreben za prilagoditev na novo hitrost, je 10–20 sekund, zato mora hitrost naraščati polagoma. Da bi med Conconijevim testom dosegali natančne hitrosti, si lahko pomagate z lističem o zahtevanih časih na markirnih mestih vsakih 50 m ali s kasetnim trakom, ki vam z zvočnimi signali pomaga teči s pravo hitrostjo.

Na vsakih 200 m mora tekač (ali testator) zabeležiti vrednost srčnega utripa. Po pospešku tekač nadaljuje z enakomerno hitrostjo. Test se konča, ko tekač ne more več slediti zahtevani hitrosti oziroma ne more več pospešiti tempa.

Za uspešno analizo testa potrebujemo 12–16 registracij srčnega utripa. Čas trajanja testa je tako med 10 in 12 minutami, pretečena razdalja pa med 2.400 in 3.200 m.

Obdelavo zbranih podatkov lahko opravite ročno z izrisom na milimetrski papir, veliko bolj elegantno in natančno pa je, če uporabite računalniški program Polar. Na osnovi rezultatov Conconijevega testa lahko ocenite raven svoje aerobne pripravljenosti (Tabela 2) in hkrati pridobite pomembne podatke za svoj trening (Tabela 3).

Tabela 2: Ocena telesne pripravljenosti na osnovi rezultatov Conconijevega testa

Tabela 3: Okvirni parametri vadbe na osnovi rezultatov Conconijevega testa (prirejeno po Janssenu, 2001)

Conconijev test je dober in zelo preprost način testiranja različnih ravni športnikov. Toda pri izvedbi testa in interpretaciji rezultatov se včasih pojavijo težave. Najpogostejše so:

• Iz funkcije srčnega utripa je včasih težko ugotoviti točko preloma. Po mnenju različnih avtorjev pri približno 25 % športnikov preloma ni mogoče ugotoviti, zato so tudi z računalniškim programom izračunane vrednosti nezanesljive.
• Če želimo zagotoviti objektivnost testa, mora biti ta izpeljan zelo natančno. Test zahteva določene izkušnje tako tekača, ki test opravlja, kot trenerja (testatorja), ki mora pripraviti vse potrebno in skrbeti za pravilno izvedbo. Prvič bomo test zelo težko dobro izvedli.
• Zaradi primerjave rezultatov je Conconijev test smiselno kombinirati z drugimi testnimi protokoli. Vsako testiranje zahteva ponovno testiranje, na osnovi katerega potrdimo praktično uporabnost s testom dobljenih rezultatov.