Tek s stališča pogostosti poškodb spada med visoko rizične športne aktivnosti, saj se po nekaterih podatkih na leto poškoduje 65 % tekačev (MSSE, 1993). Poleg tega je ugotovljeno, da imajo posamezniki, ki se začnejo ukvarjati z neko športno panogo, večjo možnost za poškodbe kot tisti, ki trenirajo že vrsto let (AJSM, 1988). To pomeni, da je moč pomembna za zmanjševanje števila poškodb. Bolje trenirani tekači so močnejši in imajo boljšo tehniko teka od začetnikov, to dokazuje, da sta moč in tehnika pomembna elementa zniževanja možnosti za poškodbe. Povečana moč varuje in stabilizira sklepe ter preprečuje poškodbe mišic in okoljskega tkiva med ponavljajočimi silami, ki delujejo na njih med tekom.

Ugotovitev, da je samo 50 % športnih poškodb novih, vse druge pa so ponovitve predhodnih problemov  (Archives of Internal Medicine, 1998), nam neposredno govori tudi o tem, da športniki (prav tako tudi rekreativni tekači) za svoje poškodbe ne poskrbijo dovolj dobro. Dejstvo, da se neka poškodba ponavlja, lahko pomeni, da zanjo predhodno ni bilo ustrezno poskrbljeno. Večina rekreativnih tekačev za svoje poškodbe poskrbi z ledom in s počitkom (če sploh), ne pa z vadbo moči.

Športno aktivni ljudje morajo okrepiti ranljive dele telesa, če želijo premagovati prihodnje vadbene obremenitve. Nizka mišična moč in/ali nesorazmerja v moči posameznih mišičnih skupin, ki so genetsko prisotna ali pa smo jih »pridelali« z našim načinom teka, so pogosto vzrok tipičnim tekaškim poškodbam: bolečine v kolenu, vnetje ahilovih tetiv, bolečine v mečih in na zadnji strani stegna.

Čeprav so pri teku predvsem aktivne noge, to še zdaleč ne pomeni, da so za tek pomembne le mišice nog. Nasprotno! Če hočemo teči varno, mora biti naš mišični ustroj čvrst. Tako le čvrste mišice trupa (hrbtne in zlasti trebušne) lahko zagotavljajo oporo in s tem varnost hrbtenici. Znano je, da fizioterapevti priporočajo redno (beri vsakodnevno) vadbo trebušne in hrbtne muskulature. Ni naključje, da vadbeni programi za izboljševanje težav s križem vključujejo tako aerobno vadbo kot tudi vadbo moči.

Čvrst trup je tekaču kot deblo drevesu. Brez močnega debla ni močnih vej in mogočne krošnje. Tudi brez močnega trupa ne more biti močnih nog in rok. Kot s slabo »napumpano« žogo ni mogoče igrati košarke, tako tudi »mlahavost« mišic tekaču ne more zagotoviti varnosti pred poškodbami, seveda pa tudi ne prožnosti in s tem ekonomičnosti teka.