tek.si
Če tekač teče 30 km tedensko, je v 30 letih deležen okrog 50 milijonov udarcev stopala ob tla. Če je njegovo gibanje napačno, močno obremenjuje okostje in sklepe, kar lahko pripelje do hudih poškodb. Zato je pravilna tehnika ključnega pomena.
Oponašajmo kenguruja!
Kenijski tekači tečejo 10 km pri isti hitrosti s 13 % nižjim VO2max kot evropski tekači – zaradi boljše ekonomičnosti lahko tečejo na višjem % VO2max in dosežejo višje hitrosti teka. (Larsen, 2003)
Optimalni način teka ni le lepši, je tudi bolj ekonomičen in predvsem bolj varen! Človek v življenju prehodi ali preteče povprečno 4-kratno pot okrog Zemlje. Ob 30 km teka na teden je tekač v 30 letih deležen okrog 50 milijonov udarcev stopala ob tla. Vsaka postavitev noge na tla pomeni silo reakcije podlage, ki je enaka 2- do 2,5-kratni telesni teži (1500 do 2500 N). Te sile delno absorbirajo mišice in ustrezna (športna) obutev. Toda pri teku z nepravilno postavitvijo noge na tla, ob neustreznem položaju trupa in ob slabo usklajenem delu rok in nog se sile reakcije podlage močno povečajo (podvojijo) in blaženje teh sil ni več popolno. Udarci se prenašajo preko kosti v koleno, kolk in hrbtenico ter so potencialna nevarnost za degenerativne spremembe v okostju in sklepih – poškodbe.
Učinkovita tehnika teka ni le lepša in varnejša, temveč tekaču zagotavlja optimalnejše izkoriščanje elastičnega potenciala mišic in tetiv, refleksnih potencialov živčno-mišičnega sistema in s tem racionalnejše trošenje kemične energije, kar lahko zagotavlja tudi večjo učinkovitost in estetsko doživljanje gibanja. Racionalnejši je tisti način teka, pri katerem se pri določeni hitrosti teka porabi manj kisika – manj kemične in več mehanske energije.
Poraba energije, ki jo mora človek za tek ustvariti v svojem telesu (v presnovnih procesih), raste sorazmerno s povečanjem hitrosti teka. Podobno je s kengurujem, toda le do hitrosti okrog 6 km/h, ko se giblje po vseh štirih. Pri višji hitrosti teka (poskakovanja) uporablja le zadnji nogi. Zaradi anatomske zgradbe skočnega sklepa, zelo dolgih tetiv in močne muskulature ima kenguru izjemno dober izkoristek elastične energije mišično-tetivnega aparata skočnega sklepa. Zato se delež porabljene kemične energije pri večjih hitrostih celo zniža.
Na podobnih anatomsko-biomehanskih zakonitostih temelji tudi izjemna ekonomičnost kenijskih, etiopskih in nekaterih drugih afriških tekačev.
