Umiramo zaradi debelosti in telesne neaktivnost

V svetu poteka prava epidemija srčno-žilnih bolezni, ki je v razvitem svetu poleg rakave bolezni vodilni vzrok obolevanja in prezgodnjega umiranja. Bolezen ožilja je bolezen obilja in tudi bolezen, ki je posledica podaljševanja človekove življenjske dobe. V največji meri pa je to, bolezen, ki je po eni strani posledica pomanjkanja gibanja sodobnega človeka, po drugi strani pa pretiranih psihičnih obremenitev, ki jim je izpostavljen. Z razvojem tehnologije za večino ljudi vsakodnevno telesno delo ni več potrebno za preživetje, a ves ustroj človekovega telesa je še vedno tak, kot je bil v prazgodovini - prilagojen na vsakodnevni fizični stres. Telo torej še vedno zahteva svoje in zato vedno plačamo davek, če mu delamo silo. In s svojim telesom pravzaprav že dolgo ne vemo kaj početi in kako z njim pravilno ravnati …

Redno gibanje je (ob primernem način prehranjevanja) pravzaprav edina resna in vsem dosegljiva preventiva v boju s hudo civilizacijsko nadlogo žilnih bolezni. Motivacija zanj nam mora biti in je lahko vsaj strah pred nadlogami, ki nas bodo prizadele nenadoma in v najbolj plodnem obdobju našega življenja, dobesedno v najboljših letih. Še pred nedavnim je bila srčna kap pri moških, ki še niso dopolnili štirideset let, redkost, dandanes ta ni več redka pri tridesetletnikih. Ženske kot močnejši spol so pred boleznimi ožilja dobro zaščitene hormonsko do menopavze, a v zadnjem času je zaradi zlorabe telesa več žilnih bolezni tudi pri mlajših ženskah.

Kako in kdaj nastopi žilna bolezen?

Odgovor na to vprašanje lahko začnemo z neogibno ugotovitvijo, da nosi rojstvo slehernega živega bitja v sebi kal smrti. Zato ne preseneča, da se drobne žilne spremembe zgodijo na naših notranjih oblogah žilja, endotelu, že v najstniškem obdobju, proces nastajanja škode pa se nadaljuje v odrasli dobi in po zelo zapleteni in k sreči večinoma dolgotrajni zgodbi vodi v zapiranja svetline (odprtine) žile. Za organ, ki ga taka žila oskrbuje s krvjo, ki prinaša vanj kisik, krvni sladkor (glukozo) in druge za preživetje njegovih celic pomembne snovi, to pomeni katastrofo. Če se omenjena zapora žile ali infarkt zgodi v srcu, lahko privede do nenadne smrti zaradi motnje srčnega ritma, ali do hudo zmanjšane telesne zmogljivosti prizadetega. Če se to zgodi v možganih, nastopi možganska kap, ki precej okrni kvaliteto našega bivanja. Ti akutni dogodki zapore žilja so lahko hujši in s slabšim izidom pri mladih ljudeh, pri katerih še ni bilo časa za nastanek tako imenovanih obvoznic, ki so lahko značilne za starejše, če so telesno aktivni.

Zakaj nastanejo drobne žilne spremembe in kaj jih preprečuje? Obdukcijski izvidi umrlih, ki so bili v zadnjem obdobju življenja dalj časa izpostavljeni kalorično pomanjkljivi prehrani, govorijo o presenetljivo lepo ohranjeni steni žil, medtem ko imajo umrli mladi, večinoma pretežki ljudje, preminuli v nesrečah, na notranji steni svojih žil (endotelu) že spremembe, kakršne so sicer vidne pri starostnikih. Ta skrajno različna stanja žil kažejo, da smo v veliki meri sami svoje sreče kovači, saj lahko vplivamo na stanje svojega ožilja. Način življenja torej genetiki navkljub precej določa stanje naših žil. In stari naj bi bili toliko, kot je staro naše ožilje… Zelo poenostavljeno povedano - stvari so sicer zelo zapletene -: škodo na žilah povzroča vsebina žil, to je kri s svojimi sestavina krvi in njen mehanski pritisk na endotel, žilno steno.

Imamo možnost ukrepanja

Premastna hrana in visok krvni pritisk sta velika krivca aterogeneze, začetne poškodbe žilne stene, ki počasi privede do katastrofe. Vsebino svojih telesnih tekočin, torej tudi krvi, zelo določamo s tem, kaj pojemo in popijemo. Kot dobro vemo, vsakovrstna nezmernost in tudi kulinarični užitki sodobnega človeka nimajo meja. Malokrat se smilimo sami sebi ob pretirani jedači, skoraj vedno pa smo polni samopomilovanja ob domnevno hudih telesnih naporih, ki pa so hudi le zaradi našega sedečega načina življenja. Pomanjkanje gibanja nas skoraj vedno pripelje do povečane telesne teže in povišanega krvnega pritiska. Tako je krog kronične žilne škode, ki nenehno nastaja, sklenjen. Debelost otežuje gibanje, tudi zmanjšuje naše zmogljivost in veselje do gibanja, kar lahko ob psihičnem stresu privede do zvišanega krvnega tlaka, ki še zmanjša telesno zmogljivost in posredno in neposredno še poslabša stanje ožilja…

Ta proces poteka leta in leta brez vidnih znakov bolezni in velikokrat se zgodi, da žilna katastrofa zadene človeka kot strela z jasnega, pa čeprav je imel bolnik že leta izražene dejavnike tveganja za srčno-žilne bolezni. Prizadeti je ob današnjem sedečem načinu življenja lahko povsem dobro shajal in glede na lastne poglede tudi zelo dobro živel. Vse bi bilo lepo in prav, če se taki incidenti, katastrofalni žilni dogodki, ne bi dogajali vse bolj zgodaj in povzročali prezgodnje smrti, invalidnost, dolgotrajno in drago zdravljenje med drago in dolgotrajno rehabilitacijo…

Kaj lahko storimo?

Kako lahko zmanjšamo dejavnike tveganja za srčno-žilne bolezni? Najprej jih je dobro poznati, saj se je reševanja oziroma preprečevanja težave težko lotiti, dokler se je jasno ne zavedamo. Dejavniki tveganja za srčno-žilne bolezni so številni in ogroženost za žilne incidente se povečuje v odvisnosti od števila dejavnikov tveganja, ki so prisotni v našem življenja. Dejavniki tveganja in njihovi učinki se medsebojno ne seštevajo pač pa množijo, zato je škoda telesu ob večjem številu dejavnikov tveganja neizogibna in se manifestira slej ko prej.

Kaj delamo tako narobe, da tvegamo prerano invalidnost in smrt? Tudi dobrega je lahko preveč - večino slabega naredimo za svoje telo doma za mizo, z žlico v roki. Večina dejavnikov tveganja je namreč neposredno ali vsaj posredno odvisna od naših prehranjevalnih navad. Povečana telesna teža, preslana hrana, kajenje, prekomerno uživanje alkohola, telesna neaktivnost, zvišana vrednost maščob v krvi in sladkorna bolezen so najpomembnejši dejavniki tveganja za srčno-žilne bolezni.

Vèdenje o žilnih dejavnikih tveganja lahko pomeni revolucijo v preprečevanju teh bolezni v prihodnosti. Če bomo to vedenje seveda vzeli resno in spremenili svoje prehranjevalne in druge nezdrave navade. Če želimo presekati začarani krog kronične žilne škode ali vsaj zmanjšati njeno napredovanje in nekaj storiti, da bi preprečili katastrofo, se moramo vsaj malo premikati s pomočjo svojih mišic, pa čeprav danes tega preživetje ne zahteva več od nas. Na stare se kopičijo še vedno novi in novi dokazi o pozitivnih učinkih rednega gibanja na vse ključne dejavnike okvare žilne stene, aterogeneze. Sem denimo sodi tudi ugotovitev, da če jemo po sprehodu, nam energetsko pregosta hrana škodi manj kot nam škodi sicer. Na daljši rok se manj ali pa sploh ne zredimo, če več kalorij porabimo s telesnim delom. Dolgotrajnejši zmerni napori tudi ugodno vplivajo na krvni tlak in vsebnost maščob v krvi, torej ob poenostavitvi na glavna dejavnika kronične žilne poškodbe. O ugodnih učinkih telesnega gibanja na celotno telo veste že veliko, če vsaj berete Polet.

Da se z gibanjem sprostimo in si omogočimo uvid v marsikaj, kar presega pomen gibanja kot glavnega preventivnega dejavnika žilne bolezni, pa ostaja zgodba, ki jo morate pisati vi sami …

V okvirčku

• Nikoli ni prepozno: na dejavnike tveganja za žilne bolezni lahko začnemo vplivati kadarkoli, seveda pa je bolje začeti prej kot pozneje.
• Dodatna poraba 400 kilokalorij energije dnevno zaradi telesne dejavnosti pomeni bistven dvig kvalitete življenja in zdravja.
• Kvaliteta življenja je še dodatno povezana s sposobnostjo premagovanja intenzivnejšega napora.
• Kot tekači ne morejo »zbežati« pred hitrostjo, če si želijo dobrih dosežkov, tako nihče ne more ubežati pred občasno intenzivnejšo vadbo, če si želi dobrega zdravja.
• Tekači živijo dlje in bolj kvalitetno.
• Starost in kronična bolezen pod zdravniškim nadzorom ni razlog za opustitev telesne vadbe.
• Telesna vadba je zdravilo.